Opis likovno umetniškega posega v MCC hostelu oz. projekt Fake hisstory
Celjski mladinski center je ob prenovi oziroma ustvarjanju mladinskega hotela k sodelovanju povabil mlade celjske ustvarjalce, da likovno in idejno opremijo prostore mladinskega hotela. Vsak ustvarjalec je pripravil svojo zgodbo, katere skupno izhodišče je predstavljal delovni naslov FAKE HISSTORY.
Koncept zgoraj omenjenega izhodišča so urbane legende, miti, ki še vedno burijo duhove, a so po drugi strani del neuradne zgodovine, skratka del urbanega ustnega izročila. Motivacijsko izhodišče ustvarjalcev je potekalo v dveh smereh, ki sta združljivi in se nadgrajujeta: pri pripravi projekta se izhaja iz urbanih legend, ki so mlajšim verjetno manj znane, po drugi strani pa načrtno izogibanje zgodb, ki so že kvalitetno predstavljene v muzejsko-galerijski sferi. Tako dobljene rešitve so bile predstavljene vodstvu MCC-ja, ki se je strinjalo s pristopom, ki zaradi svoje svežine in avtorskega pristopa prinaša celotnemu mestu neko dodano vrednost. Vse zgodbe pa s svojimi idejami posegajo v zgodovino ter aktualno ponudbo mesta Celja in okolice.
Vsak izmed sedmih ustvarjalcev je likovno opremil svojo individualno sobo, vizualna obdelava ostalih, skupinskih prostorov v hotelu pa je temeljila na sodelovanju vseh ustvarjalcev, na fragmentarni združitvi detajlov iz individualnih sob. Rezultat celotne izvedbe je vzpostavitev dialoga med individualnimi in skupinskimi prostori, ki privede do zaokrožene celote, ki pripoveduje o urbanem vrvežu in zanimivih zgodbah neuradne, a vsekakor žive celjske zgodovine, ki so prežete z značilnim lokalnim humorjem.
Pri izvedbi so sodelovali: Mark Požlep, Miha Peperko, Matija Plevnik, Manja Vadla,,Jure Cvitan, Miha Kaučič in Tomaž Milač.
Široke tlakovane ceste, zgodbe o skritih zakladih, ogromnih gradovih, zmajih, izgubljeni ljubezni, zahrbtnih umorih in nepremagljivih junakih. Pozicija Celja, knežjega mesta, ki bi lahko stal ob boku največjih evropskih mest ostaja fantazma celjskega vsakdana in krik : »Danes grofje celjski in nikoli več!«, še vedno odmeva.
Subkultura Celje – Miha Peperko
Celje ima verjetno največji odstotek posebnežev na kvadratni meter urbane površine. Vsi ti »borci proti sivemu vsakdanu« so se zaradi pestre subkulturne scene, vanjo uspešno vklopili. Soba je odraz različnih prostorov celjske subkulturne scene od alternativnih koncertov in zabav v zloglasnem Kljubu (glasba in glasbeni koncerti-KLJUB), skejtanja(gibanje kot del subkulture-celea) do grafitov (ulična umetnost – graffiti street). Vsi ti prostori so pomembne točke celjskega alternativnega dogajanja, prostori druženja in svobodnega ustvarjanja, kjer so si ljudje odpočili od mainstream »normalnosti«. Namen oblikovanja sobe je vzpostaviti ambient ulice, ki je vsem tem gibanjem skupna, kjer se gibanja združujejo in tudi delujejo.
Kaj imajo skupnega Alma M. Karlin, Alfred Nobel, Grofje Celjski, Tito, politični funkcionarji, direktorji, tajnice in ostali prebivalci mesta? Vse povezuje virus ljubezni, ki pa se prepogosto manifestira v obliki telenovel. Zdi se, kot da so čenče o aferah, ljubezenskih avanturicah, škandalih, novih prsnih vsadkih, prekratkih krilih in prevelikih dekoltejih, že od nekdaj lokalni šport prebivalcev.
V Celju je ljubezen tista gonilna sila, ki je vtkana v vsako poro mesta. Botrovala je legendam o: nesrečni ljubezni (Friderik II. & Veronika Deseniška), domnevno istospolni ljubezni (Alma M. Karlin & Thea Schreiber Gamelin), ljubezni, ki je vključevala veliko izdatkov (Alfred Nobel & Sofia Hess), prepovedanih ljubeznih (Grofje Celjski in prebivalke Teharij)…
…Nekega svetlega socialističnega dne je v znamenito celjsko tovarno, prišel na poslovni obisk visoki politični funkcionar Centralnega komiteja. Zahteval je, da se v svrhe socialistične bodočnosti, obstoječega direktorja zamenja s tovarišem Ocvirkom. Ukaz so nemudoma izvršili, a iz (straho)spoštovanja do gostujoče avtoritete, niso vprašali katerega tovariša Ocvirka (med več sto delavci so bili trije z enakim priimkom). Tako so izbrali enega od tovarišev s priimkom Ocvirk, ki je uspešno vodil tovarno naslednji dve leti. Ponovni obisk po dveh letih je tovariša funkcionarja nemalo presenetil. Direktorja ni poznal, a nič zato. Z drugim dnem je prevzel vodstvo tovarne pravi tovariš Ocvirk.
V sobi najdemo mestne simbole, detajle iz zapisnikov, odlokov, izjav in zgodb iz zgodovine političnih dogajanj v mestu Celje. Dodajte svojo zgodbo, postanite knez ali preprosto Ocvirk iz zgodbe o uspehu.
Izpod površja zabrbotajo mehurčki, voda se razburka in o še pred kratkim plavajočem cucku ne duha ne sluha.
O Šmartinskem jezeru že od nekdaj krožijo razne mistične zgodbe. V njem naj bi prebivali gigantski somi, ki naj bi bojda žrli manjše otroke, mačke, pse, labode. Naivne kopalce ponavadi od kopanja odvrne pretiran strah pred temi zloglasnimi bitji, ki so različica celjske Nessie.
Potrjeno je, da v jezeru res živijo somi, prekomernih velikosti. To je razvidno iz rezultatov ribiških tekmovaj, ki se tam odvijajo vsako leto. Največji ulovljeni primerki tehtajo tudi do 90 kilogramov in dosegajo v dolžino krepko preko dveh metrov.
Kako loviti in uloviti samega sebe. To je vprašanje, ki že več desetletij odmeva po mestnih ulicah. To je urbana zgodba o policistu, ki išče storilca kriminalnega dejanja, ki ga je storil policist sam. Pripoved ima vse potrebne elemente za dober detektivski film, zato Celjani sumimo, da je postala delna predloga za film Osumljenih 5. V sobi je zgodba prikazana bolj natančno, a na način, ki je kontrasten od resnične zgodbe.
Nekega mirnega jutra prileti šuriken, za trenutek se opazi črno senco, mesto pa dobi novo urbano legendo – zadnjega, še živečega potomca Robina Hooda. To je resnična zgodba o maskiranem, v ninjo oblečenem, do zob oboroženem možu v črnem, ki je želel popraviti krivico. Nekateri so ga videli kot upornika, drugi kot senco družbe, vsekakor človeka, ki je pustil sled o kateri se še vedno govori. Zdaj ga mladina pozna kot Celjskega ninjo. Nihče ne ve kje se nahaja, postal je sinonim za skrivnostnost in temno plat Celja. Mnogi v njem vidijo samotnega upornika proti sistemu, spet drugi pa še enega izmed lokalnih posebnežev.
Projekt je potekal od meseca februarja dalje in bil uspešno zaključen do otvoritve 10.06.2010, sedaj pa bomo z nadaljnjim sodelovanjem poskušali zgodbe še bolje predstaviti vsem domačim in tujim obiskovalcem in z razstavami in delavnicami vplivati tudi na mlajše rodove celjskih umetnikov.