Razstava grafik Eve Šuster Orglež z dijaki 3. letnika umetniške gimnazije – likovna smer
S kulturnim prispevkom na odprtju razstave sodelujejo člani Dijaške Iniciative za Kulturo, Znanost in Šport GCC.
Eva Šuster Orglež je nekdanja dijakinja Gimnazije Celje Center- umetniška smer. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomirala iz smeri slikarstva ter končala magistrski študij na smeri umetniške grafike. Deluje v polju slikarstva in grafike, razstavlja doma in v tujini ob tem pa se ukvarja tudi s pisanjem poezije, ki je tesno povezana z njenim likovnim ustvarjanjem.
Z dijaki 3. letnika umetniške gimnazije – likovna smer, je Eva Šuster Orglež v februarju in marcu letos v sodelovanju z Andrejo Džakušič izvedla grafično delavnico globokega tiska. Na delavnici so se mladi ustvarjalci spoznali z obširnejšim pojmom grafike, njenimi procesi; od premišljene priprave skice, do prenosa skice na ploščo, postopkom obdelave grafične cinkove plošče, do končnega tiska. Ustvarjali so v tehnikah suhe igle, jedkanice in reservaža. Glede na to, da je bil za mlade likovnike to prvi stik grafično tehniko globokega tisk, so se z novimi tehnikami spoprijemali pogumno in ustvarjalno, kar se kaže skozi njihova nastala grafična dela, grafične liste, ki jih na skupinski razstavi v AQ galeriji razstavljajo skupaj z umetnico in ustvarjajo zanimiv medgeneracijski likovni dialog.
Šuster Orgležova je za to skupinsko razstavo izbrala nekaj grafičnih listov iz njene zadnje serije z naslovom SABA, POROTA JE ILUZIJA ČASA. Serija se ukvarja s tematiko spomina, praznine v spominu, ki vseskozi vznika v svoji nevidnosti in nas opozarja, da je kljub vidnemu manjku, iztrganosti iz nekega časa, prostora, še vedno tu. Ničnost ne obstaja. S spominom, ki je stvar preteklosti, njenih sledi, ki so zarisane v človeški psihi. Njeni grafični listi so polni fragmentov, ki jih je priklicala iz svoje preteklosti in jih odtisnila na papir. Reflektirajo se skozi simboliko rečne podobe vode, ki vzpostavlja dialog s kamnom. Serija nas napeljuje na premislek o krhkosti, ruševinah in odtisih preteklosti. Beseda SABA v nekaterih vzhodnih kulturah pomeni neposnemljivo rjo, čar starosti oziroma patino časa. Kot element lepote v japonski kulturi uteleša vez med umetnostjo in naravo. Je preperel kamen, razcefranost, ki priča o mnogih rokah, ki so se dotikale slike na njenem robu. Je očarljiva spremljevalka, ki je ni mogoče posnemati in jo s seboj prinese le čas.