Matija Perovšek: Prvi mesec je za mano :)

Pred mesecem dni, sem se v večernih urah povzpel na vlak, ki me je peljal proti  moji novi EVS izkušnji v Lihtenštajnu. Še zdaj se včasih sprašujem, kako je bilo mogoče, da mi je vse uspelo tako gladko. Našel sem zanimiv projekt, kontaktiral Sonjo v Celjski mladinski center, če bi bila pripravljena biti moja pošiljajoča organizacija, napisal CV in motivacijsko pismo (na 5 straneh J) in v roku nekaj dni dobil odgovor, da sem v ožjem izboru in da bi z menoj želeli opraviti skype intervju. Ja, slednji je bil zanimiv, saj sem moral govoriti v nemščini , kar je bilo po šestih letih premora izziv. V govorjenje sem se osredotočil do mere, da sem povsem pozabil prižgati kamero, na račun česar se v skupini še vedno radi pošalimo. Pa vendar, kocka je padla in z njo EVS v Lihtenštajnu!

Svoje prostovoljno delo opravljam v Jugendwohngruppe (JWG), kar je v Sloveniji primerljivo s stanovanjsko skupino, ki deluje znotraj organizacije Verein für Betreutes Wohnen In Liechtenstein. Organizacija ima razvite zelo različne projekte za delo z ranljivejšimi skupinami ljudmi, npr. dnevni center za ljudmi s psihiatričnimi diagnozami, terapevtsko bivalno skupnost, mobilno socialno pomoč družinam, delovno terapevtske projekte, … Kar mi je pri njihovi usmerjenosti še posebej všeč je naravnanost, da ljudi v njihovih programih ne zadržujejo, temveč jih po doseženi določeni stopnji usposobljenosti in avtonomije integrirajo v skupnost. Dober primer prakse je butik second hand oblačil Chicobello, kjer prodajajo že nošena oblačila, ki jih uredijo in stilsko dopolnijo.

Slabost tovrstne naravnanosti je npr. velika pretočnost uporabnikov. Ko sem prišel v JWG je sprva kazalo, da se bo v roku nekaj mesecev poslovilo precej mladostnikov in se vrnilo v njihove primarne družine. Povedali so mi, da so tudi že imeli primer, ko so imeli samo enega mladostnika v celi skupini. Tako je vsaj kazalo, vendar se je v roku enega tedna situacija povsem obrnila, tako da imamo sedaj v skupini dva nova mladostnika poleg tega pa še čakalno vrsto za sprejem novih.

Glavnina mojega dela večinoma poteka v kuhinji, ko dnevno pripravim kosilo in večerjo, skrbim za čistočo hiše ter opravim nakupe za potrebe stanovanjske skupine. Sprva se mi je zdelo delo precej dolgočasno in nepomembno, vendar sem opazil, da se lahko ravno preko priprave obrokov mladostnikom zelo približam. Sedaj so že vajeni, da so njihovi predlogi vedno dobrodošli, prav tako pa tudi pripravljenost, da se skupaj naučimo priprave kakšne jedi.

Poleg opisanih zadolžitev, mi zaupajo čedalje bolj odgovorne opravke, po metodi, da si vržen v vodo in na tebi je, da splavaš. Prvič sem bil primoran splavati, ko sem mladostnika, ki je v skupini kot mladoletni begunec brez staršev, pospremil k zobozdravniku. Izpolniti sva morala obrazec, v katerem se obkljuka morebitne bolezni, ki jih ima pacient. Njegovo znanje nemščine je na stopnji 5 tedenskega tečaja, angleščine ne zna tako rekoč nič in ni mi preostalo drugega, kot da ga s pantomimo povprašam o nekaterih izmed naštetih boleznih, saj  vseh še sam nisem poznal, on pa še manj. Tako je pristopni listič novega pacienta vseboval samo osebne podatke, ter obkljukana kvadratka, da je mladostnik kadilec in da ni noseč.               

Drugič pa sem bil z drugim mladostnikom, ki je prav tako begunec, poslan v prostore Rdečega križa, po obleke, saj je imel s seboj samo tiste kose oblačil, ki jih je imel na sebi in dobesedno ničesar drugega. Po 45 minutah čakanja, mi je starejša gospa, ki dela kot prostovoljka, dejala, naj se naročim na termin, ker me brez njega ne more sprejeti, jaz pa sem ji v nemščini (!) na karseda prijazen način povedal, da je mladostnik oblečen v ista oblačila že 5 dni, v njih teče, je, spi in se nima preobleči v nič drugega, medtem ko bi se oblačila prala ter da ne grem nikamor dokler ne dobim oblačil. Ker je videla mojo vztrajnost in ker je pri sivini svojih las premogla več modrosti kot jaz, se je ravnala po načelu, da pametnejši odneha in s skladišča sva odšla z 8 kg oblačil. V skupini smo se prigodi smejali in mentor Manuel je rekel, da je ponosen name, ker bi se v večini primerov marsikdo (predvsem kar se tiče domačinov) raje obrnil in se vrnil takrat kot bi velel termin, jaz pa sem vztrajal.

Ljudje v Lihtenštajnu so zelo zaprti, prijazni, nadvse olikani, vendar zaprti, zato počasi odkrivam v sebi tisto, kar tukajšnji malce arogantni »domorodci« pojmujejo pod balkanskost. Čeprav se v Sloveniji nikoli nisem počutil »balkansko«, se med »zategnenostjo« novih ljudi večkrat. In ja, ponosen sem na to spontanost in razigranost, ki ju premorem in ju med temi ljudmi v precejšnji meri pogrešam. Še sreča, da imam ob sebi Grkinjo in Italijana, saj smo skupaj Crazy Mediteranian Team J

Sprva je bilo načrtovano, da si bom tekom EVS projekta stanovanje delil s še dvema prostovoljcema, vendar sem po sili razmer letos v Lihtenštajnu edini mednarodni prostovoljec, zato se je Manuel odločil, da bi bilo depresivno živeti sam v velikem stanovanju in mi poiskal sobo v hiši, kjer v zgornjem prostoru živimo študentje s tujine, v spodnjem prostoru pa se oddajajo postelje za turiste. Boljše nastanitve si ne bi mogel želeti. Dnevno spoznavam nove ljudi, poleg tega se pa dobro razumem tudi s stalnimi prebivalci. Nedelje imamo rezervirane za skupna kosila, po katerih gremo na izlet, zvečer pa sledi hišni kino.

Večkrat me ljudje sprašujejo, kako poteka moje sporazumevanje. V JWG govorim izključno nemško, s tem da hitro osvajam zakonitosti lihtenštajnskega dialekta, ko milo zvočnost Hochdeutsch-a npr. du hast zamenja du hesch, nad čemer se tudi sam večkrat zgrozim. Zelo uporaben medmet/fraza, ki ga domačini radi uporabljajo, ko nimajo reči kaj pametnega, je isch guat, kar pomeni je dobro in povsem pristoji vprašanju Wia goht's?

Ja, isch guat! Oziroma natančneje, isch sehr guat!

Bis bald,

Matija